Velelnik je eden izmed treh glagolskih naklonov, ki izraža odnos govorečega do glagolskega dejanja oziroma stanja.
Velelnik uporabljamo:
- ko direktno ukazujemo:
Stand up straight.
Stoj pokončno. - ko dajemo navodila:
Open your book.
Odpri svojo knjigo. - ko izražamo vabilo ali ponudbo:
Come in and sit down.
Vstopi in sedi. - ko dajemo predloge ali nasvete:
Eat more vegetables.
Jej več zelenjave. - ko svarimo:
Don’t drink and drive.
Ne pij, če voziš.
Velelnik zanikamo s pomožnim glagolom DO NOT (DON’T), kateremu dodamo tako imenovani GOLI NEDOLOČNIK (nedoločnik brez »to«).
Iz zgornjih primerov je razvidno, da pri tvorbi velelnika uporaba osebka ni potrebna, saj je jasno, da se ukaz ali nasvet vedno nanaša na drugo osebo ednine ali množine – YOU in je vedno jasen iz konteksta.
Če hočemo tvoriti velelnik za 1. osebo množine, se le-ta tvori z uporabo fraze LET’S (LET US), ki nima nekega posebnega prevoda, temveč se prevaja skupaj z glagolom:
Let’s go out.
Pojdimo ven.
Če hočemo tak velelnik zanikati, to storimo takole:
Let’s NOT go out. Let’s rather stay home.
Ne pojdimo ven. Ostanimo raje doma.
